Kaj je zapuščinska razprava in kdaj se z njo srečamo v življenju?

Zapuščinska razprava se običajno začne po smrti osebe, ki je imela v lasti premoženje. Zapuščinska razprava predstavlja postopek, s katerim se premoženje pokojnika uradno prenese na njegove dediče. Sodišče ga sproži po uradni dolžnosti, vendar se razprava ne izvede, če pokojnik ni zapustil premoženja.

Kateri so koraki zapuščinske razprave?

Prvi korak v zapuščinskem postopku je priprava smrtovnice, ki jo sestavi matičar. V njej morajo biti navedeni vsi podatki o pokojniku, ki jih matičar pridobi iz uradnih evidenc. Prav tako je treba zbrati podatke o morebitnih zakonskih dedičih ali osebah, ki so omenjene v oporoki, če jo je zapustnik sestavil. Ko matičar zbere vse potrebne informacije, dokumentacijo posreduje pristojnemu sodišču. Po prejemu teh podatkov sodišče razglasi začetek zapuščinske razprave.

Kdo se lahko udeleži zapuščinske razprave in kje se razprava izvede?

Zapuščinska razprava se izvede v kraju, v katerem je imel zapustnik prijavljeno stalno prebivališče, in sicer jo izvede pristojno sodišče. Vabilo na zapuščinsko razpravo prejmejo vsi potomci in sorodniki zapustnika, ki so po zakonu dediči premoženja. Če je imel zapustnik dolgove, vabilo na zapuščinsko razpravo prejmejo tudi upniki. V primeru, da sodišče koga od navedenih izpusti, ima slednji vseeno pravico, da se udeleži zapuščinske razprave, razprava pa se izvede tudi, če se je povabljene osebe ne morejo udeležiti.

Bistvo zapuščinske razprave je ugotoviti, katero premoženje spada v zapuščino in kakšne pravice imajo dediči do svojega dednega deleža. Sodišče na razpravi določi, kakšen delež premoženja pripada posameznemu dediču ali upniku, če je imel zapustnik dolgove. Razprava je namenjena tudi temu, da se dediči odločijo, ali bodo svoj dedni delež sprejeli ali se mu bodo odpovedali v korist druge osebe.

Zapuščinska razprava se skliče tudi z namenom ugotavljanja, ali je zapustnik pred smrtjo sestavil oporoko. Če sodišče ugotovi, da oporoka obstaja, dediči dedujejo v skladu z zapustnikovo poslednjo voljo. Razprava je namenjena tudi preverjanju dejstev, ki bi lahko vplivala na dedovanje. Eden od primerov je, če je zapustnik v oporoki izrecno izključil določenega dediča. V takšnem primeru mora biti razdedinjenje utemeljeno z ustreznimi dokazi, ki dokazujejo dedičevo nehvaležnost ali druge zakonske razloge za izključitev iz dedovanja.

V nasprotnem primeru mora sodišče pri procesu dedovanja upoštevati tudi nujne dediče. Če jih zapustnik v svoji oporoki ni omenil in za to ni razloga, imajo nujni dediči še vedno pravico do dedovanja. Nujni dediči so osebe, ki so v tesni sorodstveni povezavi z zapustnikom, torej njegovi otroci in njegov zakonec oziroma zunajzakonski partner. Če jih želi zapustnik izključiti iz oporoke, mora imeti za to utemeljene razloge in ustrezne dokaze. Naj omenimo, da je dedovanje na podlagi oporoke v praksi precej enostavno in manj kompleksno. Iz tega izhaja, da je pisanje oporoke zelo zaželeno, saj v njej zapustnik že sam izrazi svojo poslednjo voljo, ki ji je v praksi težko oporekati. Poleg tega je oporočno dedovanje pogosto stroškovno učinkovitejše.

Če zapustnik ni sestavil oporoke, se dedovanje izvede po zakonu. V tem primeru imajo največ pravic dediči prvega dednega reda. Če se med zapuščinsko razpravo ugotovijo sporna dejstva, ki bi lahko vplivala na postopek dedovanja, se razprava prekine, udeleženci pa se napotijo na sodni spor ali upravni postopek za razrešitev spora.

S čim se zaključi zapuščinska razprava?

Zapuščinska razprava se zaključi z izdajo sklepa o dedovanju. Ko sklep o dedovanju postane pravnomočen, se lastninske pravice nad premoženjem zapustnika prenesejo na dediče. V sklepu o dedovanju je navedeno, kdo so posamezni dediči in kakšen dedni delež jim pripada. Navedeno je tudi, kaj konkretno prejme posamezni dedič. Dediči imajo pravico, da se v določenem roku pritožijo zoper sklep o dedovanju. O teh pritožbah nato odloča višje sodišče. Če slednje presodi, da je pritožba neupravičena, postane sklep o dedovanju pravnomočen. V nasprotnem primeru se zadeva vrne na točko odločanja.

Kakšni so stroški zapuščinske razprave in kdo jih krije?

Eden izmed stroškov, ki ga morajo dediči pričakovati pri zapuščinski obravnavi, je sodna taksa, katere višina je odvisna od vrednosti zapuščine. Če dedič prejme premoženje v vrednosti 50.000 evrov, znaša sodna taksa približno 600 evrov. Ta strošek bremeni dediče. Dodatni stroški so povezani z odvetniškimi storitvami, ki so višji, če se dediči med seboj ne morejo dogovoriti o delitvi premoženja in pride do pravdnega postopka. Zato je smiselno, da zapustnik morebitne spore prepreči z oporočnim razpolaganjem. Dediči morajo upoštevati tudi davek na dediščino in darila, ki ga odmeri Finančna uprava RS (FURS). Dediči prvega dednega reda so plačila tega davka oproščeni, medtem ko ga dediči drugega in tretjega dednega reda morajo poravnati.

Ali se zapuščinska razprava lahko prekine?

Odgovor na zgornje vprašanje je pritrdilen. Zapuščinska razprava se lahko kadarkoli prekine, če za prekinitev obstajajo utemeljeni razlogi. Zapuščinska razprava se lahko na primer prekine zaradi spora med dediči. Sodišče v primeru spora dediče napoti na postopek pravde, kjer se rešuje spor. Odločitev se nato prenese nazaj na zapuščinsko razpravo, ki odločitev upošteva pri končni dodelitvi premoženja.

Kako poteka pravda?

Pred začetkom postopka pravde mora stranka vložiti tožbo. Ta proces se odvija ločeno od procesa dedovanja na sodišču. Pristojno sodišče na podlagi ustrezne dokazne dokumentacije presodi smiselnost tožbe in svojo odločitev sporoči pristojnemu za zapuščinsko razpravo. Ko se postopek pravde zaključi, se celoten proces ponovno prenese na sodišče in zapuščinska razprava se nadaljuje. V nadaljevanju zapuščinske razprave se upošteva odločitev iz pravdnega postopka.

Koliko časa traja zapuščinska razprava?

Trajanje zapuščinske razprave je odvisno od več dejavnikov. Če med dediči pride do sporov, se lahko postopek zavleče tudi za več let. Nasprotno pa se razprava zaključi bistveno hitreje, če se dediči strinjajo s svojimi dednimi deleži. V takšnih primerih so tudi stroški nižji, saj ni potrebe po najemu dragih odvetniških storitev. Zapuščinski postopek se lahko podaljša tudi, če je kateri od dedičev neodziven ali če sodišče ne more pridobiti vseh potrebnih informacij za odločitev o dedovanju.

Dediči pa se lahko na sklep o dedovanju tudi pritožijo. V tem primeru je treba pritožbo obravnavati in ugotoviti, ali je upravičena ali ne, kar lahko prav tako podaljša postopek razprave. Če se ugotovi, da pritožba ni upravičena, postane prvotni sklep o dedovanju pravnomočen, v nasprotnem primeru pa se izda novi sklep o dedovanju z drugačnimi navedbami glede dednih deležev. Po pravnomočnosti se lastninske pravice prenesejo na dediče.

Kdaj lahko pride prav pomoč odvetnika za dedovanje?

Zapuščinska razprava se lahko zaključi hitro, v bolj zapletenih primerih pa traja tudi več let. Pomoč odvetnika je smiselna v katerem koli koraku postopka, še posebej, če dediči ali zapustnik potrebujejo dodatne informacije ali želijo preveriti, kaj lahko pričakujejo. Odvetnik za dedovanje lahko dedičem svetuje in jih vodi skozi celoten postopek do končne odločitve. Še posebej je priporočljivo poiskati pravno pomoč, če pride do spora med dediči, saj lahko strokovno vodstvo pomaga preprečiti dolgotrajne sodne postopke.